Na naših izobraževanjih za učitelje in pedagoge se primarno osredotočamo na učinkovito komunikacijo v razredu, na sposobnost učitelja za vodenje razreda ter na motivacijo učencev. Za uspešno komunikacijo, vodenje in motiviranje pa je ključno, da razumemo kako otroci in učenci razmišljajo, da se jim lahko prilagodimo in strateško zastavimo naš pristop. V tem prispevku izhajamo iz knjige Kierana Egana "Zgodovina pedagoške zmote" in spremne besede Marjana Šimenca, ki odpirata razmislek o konkretnem in abstraktnem mišljenju pri učencih.
UVOD: o otrocih in abstraktnem mišljenju
Učiteljem priročniki ponavadijo pravijo, da otrokovo ućenje poteka od konkretnega k abstraktnemu, od znanega k neznanemu, od preprostega h kompleksnemu in od aktivne manipulacije do simbolne konceptualizacije. Ta temeljna poteza o vzgoji in izobraževanju izhaja že iz utemeljitelja progresivnih pedagoških idejh, H. Spencerja. Vendar pa nam vpogled v otroški miselni svet hitro da čisto drugačno podobo - otroški reprezentacijski univerzum je poln nenavadnih in kreativnih matofor, prežet je z abstrakcijami, strukturiran je s pomočjo zgodb in je domišljijsko neverjetno bogat. Zdi se, da se ta svet popolnoma razlikuje od "intelektualnega siromaštva" otrok (kot ga opisuje Piaget, še eden izmed klasikov teorije razvoja in vzgoje otrok) in je, prav nasprotno, svet čudežne kreativnosti, ki je odrasli zaradi razvoja funkcionalne pismenosti, univerzalne hladne logike in cinizma nismo več sposobni.
Če bi otroci res čisto počasi napredovali od konkretnega k abstraktnemu, kako naj potem pojasnimo njihovo uživanje v pravljicah? Pepelka, na primer, vključuje konflikt med strahom in upanjem, prijaznostjo in krutostjo, med dobrim in slabim. Otroci to nekako očitno že morajo razumeti, da jih zgodba pritegne in je zanje smiselna. Abstrakcija je namreč nujen pogoj razumevanja konkretne zgodbe. Skozi abstrakcijo je zgodba kot sosledje dogodkov za otroke smiselna. Seveda otroci o teh abstrakcijah ne (eksplicitno) razmišljajo, razmišljajo pa z njimi. Ključno je torej razumeti razliko med otrokovo sposobnostjo uporabe abstraktnega mišljenja in otrkovo (ne)sposobnostjo artikulirati abstrakte kategorije. Otroci so sposobni uporabljati abstraktno mišljenje, a ga zgolj ne znajo artikulirati (in o njem kritično razmišljati). Ne razmišljajo ali se učijo o abstrakcijah, imajo pa jih ter razmišljajo in se učijo z njihovo pomočjo.
KOMUNIKACIJA: moč zgodb in pripovedovanja
Otroke k abstraciji, kompleksnosti in neznanemu torej pritegnemo z zgodbo. Oblika zgodbe je kulturna univerzacija, pravi Eagan. Vsi uživajo v zgodbah. Platon dodaja: tisti, ki znajo pripovedovati dobre zgodbe, vladajo svetu. Zgodba ni zgolj razvedrilo, temveč odraža temeljno miselno in jezikovno obliko, s katero si ljudje osmišljamo svet in svoje izkustvo. Morda bi lahko celo rekli, da zgodba odraža temeljno strukturo našega uma.
Zgodbe so orientacija za orientacijo emocij. Če vam rečem: "Porinili so jo v vodo," se vam takoj pojavijo vprašanja: "Zakaj?" in "Kdo jo je porinil?" ter "Kaj se je potem zgodilo z njo?". Če dodam, da jo je v vodo agresivno porinil velik bradat moški, vam bo začelo postajati žal, da so jo porinili. Če dodam, da jo je moški želel rešiti pred eksplozijo, ki je odjeknila, in da je pri tem celo tvegal svoje življenje, boste svoja čustva hitro spremenili. Če zaključim, da kljub dobremu namenu punca žal ni znala plavati in se je utopila, vas bodo zopet prevzela negativna, a tokrat spet nekoliko drugačna čustva. Zgodba je torej oblika jezikovnega sporočanja, ki lahko fiksira poslušalčevo afektivno usmeritev do dogodkov, oseb, idej oziroma do vsega, kar jo sestavlja.
Zgodbe s svojo zaključenostjo in obvladljivostjo priskrbijo varnost. Jasno določijo pomen - njihovo sporočilo o zunanjem svetu je nedvoumno. Zgrajene so iz abstraktnih binarnih opozicij (veliko-malo, pogum-strah, dobro-slabo) in prav s temi opozicijami si otroci osmišljajo svet - v zgodbo povnanjijo svoj miselni aparat, ki ga sami zaenkrat še niso sposobni artikulirati. Razumejo, kar ima obliko zgodbe, in da bi nekaj razumeli, je najbolje, da to privzame obliko zgodbe.
ZAKLJUČEK: zgodba kot obrat abstraktnega in konkretnega Otroci torej ne prehajajo od konkretnega k abstraktnemu, temveč izhajajo iz abstraktnega, ki v zgodbi dobi konkretno utelešenje. Ne gibljejo se od znanega k neznanemu, temveč zlahka razmišljajo o oddaljenem, čudnem, domišljijskem, če to le nastopa v obliki zgodbe. Prav tako ne potrebujejo enostavnosti, če je le komplektnost vključena v obvladljivo in zaprto strukturo, ki jo ponuja zgodba.
Za dodaten razmislek priporočamo branje dveh knjig Kierana Egana: Zgodovina pedagoške zmote ter Teaching as storytelling (ki žal ni prevedena v slovenščino).
Povzeto po: Marjan Šimenc, spremna beseda v knjigi Kieran Egan: Zgodovina pedagoške zmote.
Comments